Kaj pa to dejansko pomeni? Ali lahko s tem vzpodbudi višjo rast gospodarstva?

Mandat ECB je da s pomočjo določanja obrestnih mer ohranja stabilnost cen, kar pomeni, da želijo doseči inflacijo tik pod 2%. Poleg tega je cilj čim višja zaposlenost in balansirana gospodarska rast ter seveda ohranjevanje stabilnosti finančnega sistema.

V trenutni krizi se je izkazalo, da je vse te cilje težko doseči z določanjem temeljne obrestne mere, saj ko dosežjo limit pri 0%, obrestne mere nimajo več učinka. Takrat se centralne banke poslužujejo različnih metod, da bi sprostile kreditni krč in povrnile zaupanje v finančni sistem. Poslužujejo se t.i. kvantitativnega sproščanja (Quantitative Easing – QE), ki preprosto pomeni, da na sekundarnem trgu kupujejo različne finančne instrumente, primarno pa državne obveznice. Z nakupi dolgoročnih državnih obveznic poskušajo znižati obrestne mere na njih, kar pa posledično poceni tudi kreditiranje gospodarstva.

Veliko ekonomistov je proti takšnim ukrepom, spet drugi želijo še bolj radikalne ukrepe, kot je recimo “ciljanje” dolgoročne obrestne mere – določitev obrestne mere oz. cene obveznic pri kateri jih bo centralna banka kupovala na sekundarnem trgu. Nižje obrestne mere pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, saj ima takrat gospodarstvo dostop do cenejših kreditov. Vendar je trenutno stanje (še vedno) takšno, da poceni krediti niso dovolj dober razlog, da bi se podjetja širila. Enostavno so bila preveč zadolžena in sedaj odplačujejo stare dolgove. Na drugi strani pa prav zaradi tega, ker večina podjetij odplačuje stare dolgove oz. jih je veliko tudi propadlo, banke niso pripravljene dati kredita, saj so že preveč izpostavljena kreditnim tveganjem.

Pojavil se je tudi zanimiv efekt, ko centralna banka ne more dovolj dobro vplivati na obrestne mere na kredite. V normalnih časih se znižanje temeljne obrestne mere za 1% pozna pri kreditih za malo manj kot 1%. Trenutno pa znižanje temeljne obrestne mere skorajda nima vpliva na ceno kreditov pri bankah. Razlogov je več, glavni je seveda povečano kreditno tveganje, ki ga potem banke zaračunavajo v obliki višjih obrestnih mer.

V primeru negativne temeljne obrestne mere bi bile banke prisiljene presežke, ki jih imajo pri centralni banki, nekam investirati. Verjetno bi večina tega denarja šla v državne obveznice, mogoče tudi v gospodarstvo preko kreditov. Vendar se s tem na žalost ne reši problemov. Podjetja se še vedno nočejo zadolževati, ker nimajo dovolj dobrih priložnosti za normalen razvoj. Bilance bank se s tem tudi ne popravijo, ampak se jih le prisili, da prevzemajo še dodatna tveganja. Vse to ima namen narediti ECB, če se stanje v Evroobmočju ne bo izboljšalo v naslednjih mesecih.

Tveganje na bilancah bank se torej v primeru negativne temeljne obrestne mere poveča, dostopnost kreditov (in cena kreditov) se gospodarstvu ne izboljša. Cene delnic pa bodo verjetno šle malce višje.

Ali je še varen vezan denar /depozit v ljubljanski banki ali je bolje da prekinem vezavo in kam naj dam potem denar .ni ga veliko ampak zame nekaj,ker je “krvavo”prihranjen. lep pozdrav in hvala za pameten odgovor

V zadnjem času v uredništvo prejemamo vse več zaskrbljujočih vprašanj v obliki ‘so moji prihranki na NLB-ju res varni‘ ali ‘če evro propade, kaj se bo zgodilo z mojimi depozitom na banki‘ in podobno.

Vendar pa verjetno redko kdaj naletite na informacije o tem, kako ta kriza vpliva na banke oz. celoten bančni sistem (tudi v Sloveniji).

Vse tri največje slovenske banke v državni lasti ali posredni državni lasti vsako leto pokurijo 200 in več milijonov evrov kapitala vsaka. To so razmere, ki niso vzdržne,” je o tem nedavno povedal ekonomist Simon Mastnak.

V zadnjem času prejemamo številna vprašanja o tem, ali je zaradi nevarnosti bankrota slovenskih bank ali celo Slovenije bolje dvigniti denar oz prekiniti depozit ter vse ‘dati v štunfe’.

Najprej moramo poudariti, da je banka povsem varna izbira za naše prihranke le v primeru, da jamči za vse naše prihranke. Kot pa vsi vemo, pa je popolna varnost depozitov samo do določene višine. Iz varnostnega vidika zato mnogi raje ‘razpršijo’ prihranke v obliki depozitov na različne banke (do zajamčene meje 100 tisočakov), ker popolnoma varne banke preprosto ni.

V slovenskem bančnem sektorju že nekaj časa niso ravno rožnati časi, zato so dvomi o varnosti popolnoma upravičeni. Slovenske banke z državnim lastništvom (v mislih imamo predvsem NLB, NKBM itd.) beležijo občutno večji delež t.i. slabih posojil, ki je bil v letu 2011 skoraj še enkrat višji kot pri podružnicah bank v tuji lasti (Raiffeisen, BKS, Sberbank itd.). Za nameček pa so leto 2011 slovenske banke z državnim lastništvom končala z relativno višjimi neto oslabitvami, višjo čisto izgubo in večjim padcem knjigovodske vrednosti delnice.

Banka za vas bi bila lahko …


Morda vam pri izbiri ‘dobre’ banke in pogajanjih z banko in pregledom obrestnih mer za depozite lahko pomagamo tudi mi … kontaktirajte nas in se prepričajte, ali vam lahko kakorkoli pomagamo (izbrati varno banko, dobiti višje obresti za bančno vezavo itd.)!

Kakorkoli že, potrebno je vedeti, da bi propad katerekoli banke v Sloveniji močno zamajal že tako ali tako krhek slovenski bančni sistem in bankrot katerekoli banke bi lahko posledično pomenil grožnjo za varnost vseh depozitov v Sloveniji.

Pri tem prednjačijo večje banke, manjše pa jim sledijo. Višanje in uvedba dodatnih provizij je za banke zelo donosen vir prihodkov, od potrošnika pa je odvisno, kaj bo storil. Zamenjava banke je preprosta, prihranki pa za potrošnika lahko zelo veliki.  V avgustu so tako vzeli pod drobnogled obrestne mere za depozite in stroške poslovanja z osebnim računom.

Najceneje preko spleta, najdražje preko bančnega okenca

Kljub določenim avgustovskim pocenitvam pa primerjalnik ZPS poslovanja z bančnim računom kaže, da so razlike med stroški poslovanja pri različnih bankah še vedno zelo visoke, tako da se zamenjava vsekakor splača.

Na spletnih straneh ZPS so v tabelah ponazorili letne stroške poslovanja za potrošnika, ki posluje na bančnem okencu, in potrošnika, ki uporablja spletno banko.

Primerjava in zamenjava se splačata!

Ker se pri poslovanju z banko po količini in tipu plačil med seboj razlikujemo, lahko potrošniki svoje podatke vnesejo v primerjalnik na spletni strani www.zps.si in preverijo svoj prihranek. ‘Banke so odkrile, da so provizije zelo donosen posel, to je razvidno tudi iz deleža provizij v prihodkih bank v odnosu do obrestnih prihodkov’so povedali na ZPS.

Tudi prihranki rastejo različno – primerjajte obrestne mere za vaš depozit!

Ponudbo depozitov v ZPS primerjajo vsak drugi mesec. V ZPS potrošnikom svetujejo, da pred sklenitvijo depozita preverijo ponudbo pri konkurenci in da ne ostajajo zvesti izbrani banki za vsako ceno.

Vir: ZPS.si

Kot lahko vidimo iz spodnje tabele, se pri družinah, ki imajo na leto 35 tisoč dolarjev ali manj letnega prihodka, študenti najbolj opirajo na štipendije ali pa se, če ne gre drugače, zadolžijo sami.

Pri družinah srednjega sloja (med 35 – 100 tisoč dolarjev) na pomoč  med drugim pogosto priskočijo starši s svojimi prihranki, medtem ko pri nadpovprečno bogatih družinah (nad 100 tisoč dolarjev letnega prihodka) se otroci bolj ali manj zanašajo le na  finančno pomoč svojih staršev.

Zanimivo je tudi dejstvo, da imajo otroci manj bogatih družin privarčevanih več sredstev kot otroci bogatih družin, kljub dejstvu da imajo za to slabše izhodišče iz vidika vsakodnevne finančne podpore staršev.

Delijo denar, le če se vpišejo…

Z veliko verjetnostjo se upamo trditi, da je razmerje v Sloveniji zelo podobno. Kaj pa vi mislite?

‘Še pred časom sem začela denar dajati na kupček in do danes sem uspela privarčevati malo več kot 12 tisoč evrov. V naslednjih letih bi jih porabila za adaptacijo vikend hiše, vendar me bo mojih ocenah to stalo najmanj 20 tisoč evrov. Želim jih dati vezati na banko, samo ne vem ali se mi sploh splača to narediti, ker vsi vemo kakšne obresti trenutno dajejo banke. Katere banke trenutno ponujajo najboljše obresti, kako je sploh z davkom in ali navadnemu smrtniku lahko sploh kaj ostane po odbitju davka in upoštevane inflacije?’

Naj naprej pohvalimo našo bralko, da razmišlja v pravi smeri, saj po naših izkušnjah le redki o načrtovanju prihrankov razmišljajo dolgoročno.

Če bi se Slovenija lahko zadolževala tako poceni kot Nemčija …

Čeprav naša bralka meni, da so v Sloveniji obresti za depozite mizerne, jo moramo na žalost razočarati, saj kot kaže temu ni tako – predvsem v 2012 so se obresti slovenskih bank ponovno znašle na visokih ravneh, celo tako visokih, da presegamo povprečje evropskih bank.

Kot lahko še ugotovimo, se ponudba slovenskih bank za dane obresti gibajo skoraj še enkrat višje kot znaša povprečna letna inflacija, ki trenutno v Sloveniji znaša približno 2,7 odstotka.

Pred kratkim pa je za nameček Banka Slovenija ponovno izdala opozorilo, da naj slovenske banke ne pretiravajo z višanjem obrestnih mer na depozite v želji po pridobivanju novih komitentov. Zakaj je temu tako?

Nobena skrivnost ni, da je zaradi varnosti bančno varčevanja v teh pesimističnih časih postalo atraktivno in privlačno. Tako kot drugod po Evropi se tudi banke v Sloveniji spopadajo s pomanjkanjem denarja, zaradi česar vabijo varčevalce v svoje poslovalnice s posebnimi ponudbami in visokimi obrestmi.

Kam in koliko?

Zagotovo lahko naša bralka najugodnejše pogoje za depozite najde pri bankah, ki trenutno ponujajo akcijske obresti, ki jih lahko dobimo le pod določenimi pogoji in v določenem obdobju.

Če trenutno na hitro pregledamo ponudbo, lahko bralka Maja svoj denar veže pri Unicredit banki, ki ponuja 5-odstotno letno obrestno mero za obdobje 5 let – tako bi denimo v naslednjih 5 letih privarčevala malo več kot 3 tisoč evrov v obliki obresti. V izogib davku na obresti pa bi lahko zaprosila za razmejitev obresti po letih, s čimer bi se na zakonit način izognila plačilu davka na obresti.

Sicer pa tudi v drugih slovenskih bankah ponujajo obresti v višini okoli 4,5% letnega donosa. To denimo velja za Factor banko in Volksbank, v primeru dodatnih mesečnih vplačil pa denimo Probanka in Abanka prav tako ponujata obrestno mero v višini 4,5% letnega donosa. Prav banke omogočajo obročno varčevanje s fiksno ali kombinirano obrestno mero, obrestne mere pa so odvisne od ročnosti varčevanja. Možnosti je torej za našo bralko ogromno …

Seveda so vse ponudbe zgolj informativne narave - če kdo torej ni zadovoljen z obrestmi na banki, se lahko za višje obresti poskuša tudi neizprosno pogajati. Pogajalska moč komitenta pa je seveda odvisna tudi od tega, kako ‘pomemben’ je za banko.

Obstaja pa tudi druga, javnosti manj znana razlaga, zakaj lahko potencialna stranka izpogaja najboljšo obrestno mero ravno neposredno pri banki, mimo vseh ‘javnih’ ponudb.

Zakaj?

Najbrž ni potrebno razlagati, da so banke zelo previdne, ko javnosti sporočajo ponujene obrestne mere. Nobeni banki ni zagotovo v interesu, da izpade kot najslabša banka na trgu, ki ponuja najmanjše obresti – na drugi strani pa prav tako nobena banka ne želi sporočiti javnosti, da nujno potrebuje svež denar in zaradi tega obupano ponuja najvišjo obrestno mero, da bi lahko pridobila nove varčevalce.

In prav zaradi tega dejstva je marsikateri izkušeni pogajalec pridobil najboljšo ponudbo neposredno na banki in ne prek javnih akcijskih ponudb. Morda vam pri pogajanjih z banko in pregledom obrestnih mer za depozite lahko pomagamo tudi mi … kontaktirajte nas in se prepričajte, ali bi morda lahko iztržili več!

Trenutno početje nekaterih slovenskih bank namreč spominja na to, kar so množično počele ameriške banke 5 in več let nazaj pred krizo (in nekatere morda to počnejo še danes!) in kar danes velja za nedopustno in bo v prihodnosti krizi zgolj prilivalo olje na ogenj.

Za kaj pravzaprav gre?

Celotno stvar vam bomo razložili na primeru, ki se je nedavno zgodil enemu izmed naših sodelavcev.

Če je v zlatih časih včasih veljalo, da je banka za financiranje nakupa nepremičnine ponujala 100 ali celo več odstotkov vrednosti te nepremičnine, so sedaj v času krize pogoji mnogo bolj zaostreni. Pri hipotekarnih kreditih je praviloma tako, da banka sedaj financira le med 60-70% vrednosti stanovanja/hiše, preostanek denarja pa morate priskrbeti sami.

(Ne)varnost slovenskih državnih bank

S tem se banka vsaj deloma zaščiti pred tveganjem nezmožnosti odplačevanja kredita in v primeru odvzema nepremičnine zaradi neplačila obrokov posojila tako upa, da ji bo kljub vsemu uspelo prodati nepremičnino pod tržno ceno in na ta način dobiti preostanek neodplačanega posojila.

In kaj se je zgodilo našemu sodelavcu?

Na eni izmed slovenskih bank je želel najeti hipotekarni kredit za nakup stanovanja v Ljubljani in bil pri tem deležen nepričakovanega nasveta bančnega uslužbenca. Za lažjo ilustracijo vam bomo primer ponazorili na izmišljenih podatkih.

Predstavljajte si, da pridete na banko in želite vzeti kredit za nepremičnino v vrednosti 200.000€ (100 kvadratov po 2.000 evrov na kvadratni meter), ker je takšna tržna cena nepremičnine. Veste, da boste morali sami plačati približno 80.000 evrov, ostalo (120.000 evrov) pa vam bo posodila banka.

Na vaše presenečenje vam zaposleni na banki pojasni, da lahko tudi brez lastnega denarja pridete do te nepremičnine. Razloži vam, da v bistvu lahko dobite celoten kredit za nepremičnino po imaginarni oz. izmišljeni ceni – le če se strinjate in rečete, da je vrednost nepremičnine 333.000 evrov, potem vam banka posodi 200.000 evrov (60% “tržne” cene), kar je za vas odlično, saj ob nakupu ne potrebujete niti enega evra.

Tukaj pa postane zanimivo!

Po najemu takšnega hipotekarnega posojila ima banka v bilanci hipotekarni kredit v višini 200 tisoč evrov, ki pa je zavarovan z nepremičnino v vrednosti 333 tisoč evrov. Pa je to res? Dejanska cena na trgu je še vedno 200.000 evrov in v primeru neodplačevanja kredita banka lahko zavzame nepremičnino.

Toda če bo banka želela prodati to nepremičnino v kriznih časih (takrat namreč največ dolžnikov ne zmore več odplačevati obrokov kredita), zagotovo ne bo dobila povrnjenih 200.000 evrov, kaj šele knjigovodskih 333.000 evrov.

Vam je sedaj jasno, kako zlahka imajo lahko banke večmilijonske izgube po lastni krivdi?

Tovrstno umetno napihovanje bilanc bank in napajanje moralnega hazarda med kreditojemalci je lahko še eno dodatno veliko tveganje za slovenski bančni sistem (kot, da tveganj že ni dovolj!), zato je takšno početje nekaterih slovenskih bank enostavno neodgovorno in nesprejemljivo.

Ali se vodilni v bankah ne zavedajo tega problema in imajo zaposleni v bankah proste roke, da počno kar hočejo, ali se tega zavedajo in menijo, da takšno početje ni tvegano, ali pa so preprosto rečeno – neumni.

V državah zahodne Evrope in ZDA naj bi bilo to razmerje zadolženih glede na celotno populacijo še slabše, v nekaterih evropskih državah (npr. Španija) naj bi to razmerje segalo celo do 50 odstotkov zadolženih glede na celotno prebivalstvo.

Kako se torej zadolžiti, da bomo mi pokopali dolg in ne on nas?

Za začetek si spodaj preberite 5 napotkov, ki jih morate upoštevati, preden najamete kredit …

1.) Za katero stvar ste se zadolžili?

Razlika je, če se nekdo zadolži zato, da bo kupil superšportnega ferrarija ali pa zato, da si financira študij na Oxfordu. Ferrari bo namreč skozi čas svojo vrednost samo še izgubljal, medtem ko nam bo izobrazba na Oxfordu koristila na dolgi rok. Z dobro izobrazbo in razgledanostjo je lažje priti do virov, ki nam prinašajo denar, več denarja pa se pretvori v plačan kredit.

2.) Koliko potrošite?

Če ste torej zadolženi za stvar, ki vam bo skozi čas prinesla dobiček, potem se je potrebno ukvarjati s tem, kako bomo kredit poplačali. Znani finančni nasvet pravi, da je zdrav kredit tisti, za katerega namenimo do 30 odstotkov svojih mesečnih dohodkov. Če za poplačevanje namenjamo več denarja, potem nas to lahko tepe v prihodnosti – zato je potrebno čimbolj zmanjšati odhodke.

3.) Previdno izberite vrsto posojila

Večina ljudi porabi več časa, da se odločijo, kaj bodo jedli, kot pa za posvet z bankirji glede kredita. Previdni bodite pri izbiri obrestne mere, višini mesečnega obroka itd. Oborožite se s čim večimi informacijami. Veliko ljudi ima slabe kredite, ki jih nato skušajo poplačevati z novo zadolžitvijo, kar se ponavadi izkaže za jamo brez dna.

4.) Ko imate denar, plačajte

Pri mnogih kreditojemalcih je prisotna plačilna nedisciplina. Pridejo do neke količine denarja, ki pa je nočejo “porabiti” za plačilo kredita, pač pa se raje odpravijo na počitnice. Takšno obnašanje hitro postane navada, zato se držite pravila v naslovu.

5.) Izogibajte se kreditnim karticam in podobnemu zlu

Če ste že zakreditirani, potem je najbolj nespametna stvar, ki jo lahko naredite, ta, da se z uporabo kreditnih kartic še bolj zadolžite. Zopet se boste znašli v vrtincu, kjer se boste morali odločati med tem, kateri kredit poplačati najprej.

3.500 komitentom, katerih dolgotrajni dolg ni presegel 150 evrov, so dolgove odpisali ob 375. obletnici te finančne ustanove.

Poteza sicer ni enkratna marketinška strategija za dvigovanje simpatij. Banka je namreč že vse od svoje ustanovitve znana kot ‘banka siromakov’, saj so lahko tukaj manjša posojila na hitro dobili tudi ljudje, ki zato na ostalih bankah niso izpolnjevali kriterijev.

Kljub nevsakdanji praksi, s katero očitno niso pretiravali, je banki uspelo obstati vse do danes. Ustanova še naprej pričakuje rast, samo v zadnjem letu pa so število komitentov povečali za kar 29 odstotkov!

So krize priložnost ali grožnje našim prihrankom

Banko je sicer leta 1637 ustanovil zdravnik, novinar in filantrop Theophraste Renaudot z namenom, da bi propagiral pravično bančništvo, brez oderuških obresti kot je takrat bila skoraj stalna praksa. Če so drugi v tistem času denar posojali tudi po 130% obrestni meri, ga je on zgolj z 10% letnimi obrestmi, za vračilo pa so lahko jamčili s katero koli lastnino.

Biti komitent te banke zato nekaj časa ni bilo primerno početje za ugledne Parižane. Kljub temu se lahko pohvalijo, da so bili med njihovimi komitenti tudi pisec Victor Hugo, slikar Claude Monet in prva Napoleonova soproga Josephine.

Med slabe dolgove mnogi tako uvrščajo najdražja posojila v obliki limitov na minusi na transakcijskih računih, dolgovi na kreditnih karticah najemanje oderuških posojil in podobno.

Med dobre dolgove pa je denimo Avtor uspešnice Bogati očka, revni očka Robert T. Kiyosaki uvršča med dobre dolgove le tiste, s katerimi bogatimo.

V spodnjem video prispevku si poglejte, zakaj David Bach, avtor ene izmed najbolj prodajnih knjig  Debt Free For Life, meni, da dandanes ne velja več mit o dobrih in slabih posojilih – po njegovem mnenju je vsako posojilo slabo, če se izkaže, da ga nismo mogli vrniti oz. odplačati.

Oglejte si nekaj preprostih nasvetov, ki jih morate vedeti, preden se odločite ‘zapufati’, med drugim tudi ta, zakaj je dobro posojila najemati za najkrajši možen čas.

‘Ker je v tej Sloveniji povsod vse povezano z birokracijo, me zanima, kaj vse je potrebno predložiti banki in koliko stane posamezna dokumentacija? Obstajajo kakšni “haklci” bank?’

Hipoteka je definirana kot zastavna pravica na nepremičnini. Predstavlja pravico zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred drugimi upniki zastavitelja.

Kaj vse potrebujete?

Če je cenitev starega stanovanja že bila opravljena s strani zunanjega sodnega ocenjevalca s potrebnim certifikatom, banka cenitev obravnava individualno. Če se s cenitvijo ne strinja, lahko pred odobritvijo pošlje svojega cenilca, seveda na vaše stroške. V nadaljevanju vam posredujemo nekaj okvirnih predlogov, ko se odločite iti na banko po hipotekarno posojilo.

Potrebna dokumentacija:

1) Kupoprodajna pogodba, overjena pri notarju.
2) Vloga za najem posojila, ki mora biti ožigosana s strani delodajalca, ki izplačuje vašo plačo.
3) Potrdilo delodajalca o zadnjih treh neto osnovnih plačah (brez malice in potnih stroškov).
4) Kopija pravnomočnega gradbenega dovoljenja (ni nujno, pri nekaterih bankah to, verjeli ali ne, ni bilo potrebno predložiti).
5) Bančni izpisek o višini in rednosti prilivov, s pomočjo katerega vas bonitetno ocenijo (če ne prejemate dohodkov na transakcijski račun banke, na kateri zaprošate za posojilo).
6) Ažuren in originalen dokument vpisa v zemljiško knjigo, iz katerega so razvidne morebitne dodatne vknjižbe.
7) Ožigosana dokumentacija sodnega cenilca (če je zunanji in ni s strani banke), stara največ mesec dni. Če je nepremičnina novogradnja, je tržna cena znana, zato cenitev za banko ni potrebna (posledično ni tudi stroškov).

Okvirni stroški, povezani z najemom hipotekarnega posojila (v skupni višini cca. 1.000 evrov, odvisno od vrste stroška):

1) Stroški odobritve, ki so ponavadi okoli 0,5 odstotka od višine najetega posojila, ni pa nujno, odvisno od politike banke (denimo pri najemu hipotekarnega posojila v višini 60.000 evrov so torej stroški odobritve okoli 300 evrov).
2) Stroški cenilca (tarife se razlikujejo po regiji – na primer, cenitev 60 kvadratnega stanovanja v Grosupljem stane okoli 300 evrov, v Ljubljani bi za isto stanovanje za cenilca odšteli najmanj 330 evrov ali celo več).
3) Notarski stroški (stroški notarskega zapisa in stroški zemljiškoknjižnega predloga se gibljejo v skupni višini med 260 in 300 evrov).
4) Sodne takse (za vknjižbo hipoteke in zaznambo neposredne izvršljivosti se plača pavšal v višini malo manj kot 60 evrov, toda le če je lastninska pravica že vknjižena v korist zastavitelja).
5) Stroški izbrisa v višini okoli 30 evrov (stroški izbrisa hipoteke ali tako imenovane izbrisne pobotnice na nepremičnini po poplačilu vseh obveznosti).

Avtor: Uroš Bric