Predlagani davek na finančne transakcije (Tobinov davek) je politični davek in ne ekonomski. Takšen način obdavčitve nima ekonomskih razlogov, saj se prihodki v proračun ne bodo povečali za toliko kot načrtujejo evropski uradniki. Prav tako pa bo uvedba davka imela negativne eksternalije.
Algirdas Šemeta, evropski poslanec, zagovarja uvedbo davka na treh točkah: novi prihodki, odgovornejše okolje in zaupanje. Poglejmo si, zakaj ima pri vseh treh točkah slabe argumente in mu podajmo boljše predloge.
1. Novi prihodki
“Predlog komisije bi zagotovil 57 milijard evrov na leto z nižjim davkom – samo 0,1 odstotka na obveznice in delnice ter 0,01 odstotka na izvedene finančne instrumente.”
Na kakšen način so prišli do te številke? So upoštevali dejstvo, da se bo velik delež trgovalnega volumna premaknil v druge države?
Za primer si lahko vzamemo Švedsko, ki je z uvedbo Tobinovega davka v letu 1983 poskusila povečati prihodke v proračun za 1,5 milijarde švedskih kron. Leta 1991 so ta davek ukinili, ker jim je prinesel le 80 milijonov švedskih kron, medtem pa je borza iz Osla je prevzela domačo borzo v Stockholmu, ker je ta izgubila večino prometa in še danes se več trgovanja opravi na norveški borzi. Tudi vrednosti delnic so padle (na dan objave uvedbe davka za 2,2%, v naslednjem mesecu za skoraj 6%). Volumen trgovanja je upadel za 80%, pri terminskih pogodbah za 95%, opcij pa se skoraj ni več trgovalo.
Uvedba davka bo samo povzročila beg kapitala drugam, saj je odpreti podjetje drugje v današnjih časih res enostavno.
Prav tako bo davek na finančne transkacije povzročil velik padec trgovalnega volumna na evropskih borzah, močno povečal stroške investiranja, hedgiranja (zavarovanja podjetij pred večjimi spremembami cen surovin) in zmanjšalo donose. Kdo bo tukaj utrpel največ škode? Povprečni državljan, saj bo sam moral dodatno financirati vse te stroške (verjemite mi, ko rečem, da teh stroškov ne bodo prevzeli finančniki), prav tako bodo tudi pokojninski in vzajemni skladi močno trpeli zaradi tega.
Zaradi zmanjšanja likvidnosti bodo cene delnic in drugih finančnih instrumentov veliko bolj volatilne (bolj tvegane) in to prav v tistih časih, ko visoka likvidnost trgov ublaži likvidacijo ogromnih pozicij (ponavadi v času recesij).
Likvidnost, ki jo dodajajo “dnevni borzni trgovci” (špekulanti), je tista, ki omogoča, da lahko pokojninski sklad v enem dnevu nakupi za več miljonov evrov delnic, brez da bi pri tem močno vplival na ceno.
Kaj se bo zgodilo, ko bo eden ali več skladov želelo prodati neko naložbo, ker nujno potrebujejo denar, medtem ko na trgu ne bo likvidnosti od špekulantov? Mislite, da je “Flash-Crash”, ki so ga povzročili računalniški algoritmi, velik? Potem boste videli, kaj pomeni velik padec cen v nekaj dneh (poglejte, kaj se je denimo zgodilo leta 1987…).
2. Odgovornejše okolje
“Drugič, pozitivnih učinkov, ki jih ima odgovornejši finančni sektor na gospodarsko rast, ne smemo podcenjevati. Videli smo, kakšna škoda lahko nastane, če se banke vedejo kot igralnice, zato je treba zagotoviti, da se to ne bo nikoli več ponovilo.”
Pozitivnih učinkov tega davka na gospodarsko rast ni (če pa so, bi jih pa lahko Algirdas vsaj omenil, če ne že obrazložil!). Res je, da so banke prevzemale prevelika tveganja in se pred temi tveganji niso zavarovala ter s tem pripomogla k širšemu sistemskemu tveganju (ja, deloma so krive za to krizo!). Ampak moje vprašanje je sledeče: Ali bi 0,1% višji strošek zmanjšal verjetnost, da bo (slovenska) banka dala posojilo Binetu Kordežu, Igorju Bavčarju in ostalim” najboljšim managerjem na svetu”?
Podobno, ali bo 0,01% davek preprečil večje banke, da bodo kupile Credit Default Swape na neko podjetje (finančni instrument za zavarovanje proti kreditnem tveganju), ki mu dajejo kredit in na drugi strani druge banke prodale CDS na to podjetje zaradi drugih razlogov?
Banke bodo vedno iskale priložnosti za zaslužek, bodisi s kreditiranjem ali s špekulacijo (ki jo zapakirajo v drugo obliko trgovanja, da ne bi izgledalo preveč tvegano). Majhen davek (ali pa navsezadnje tudi velik) jim tega ne bo preprečil, zato je potrebno razmišljati bolj stukturno in ne na prvo žogo z davki kaznovati vsepovprek (čeprav na koncu niti ne bi oni plačali te kazni). Lahko bi začeli pri boljši regulaciji, boljšimi zakoni in pravili igre, ki jih morajo banke (in druge finančne institucije) brez kompromisov upoštevati.
3. Zaupanje
“Upoštevati moramo tudi vprašanje zaupanja porabnikov, ki je glavni kazalec rasti. Zaupanje porabnikov je med drugim odvisno od zaupanja v javno politiko in splošnega prepričanja, da »se ravna pravilno«. Zato je poštena obdavčitev pogoj za močno gospodarstvo.”
S tem se kaže, da je ta davek res političen in se o njem ne razpravlja zaradi ekonomskih vplivov. Zaupanje porabnikov se lahko poveča ob uvedbi davka, zaradi navidezne poštenosti deljenja stroškov krize. Za razliko od državljanov, finančne institucije vedo, da bodo državljani sami financirali te davke (z višjimi stroški) in tako navidezna poštenost znova nepošteno udari državljane po žepu.
Je pa tudi res, da znajo politiki ta davek razložiti na takšen način, da imamo občutek, da nam banke (in druge finančne institucije) na veliko kradejo (če je to res ali ne, presodite sami), in jim zato moramo po Robin Hood-ovsko vzeti tisto, kar nam pripada. Končni efekt je pa v bistvu tak, da sami sebi “krademo” in si financiramo proračun, iz katerega pa politiki trošijo in ta denar se ne vrača v naše žepe. Zaradi tega argumenta “s tem se lahko spodbudi zaupanje porabnikov in pomaga popraviti poškodovan odnos med finančnimi institucijami in državljani.” ne more zdržati, saj se nič ne spremeni, le sami bomo morali plačevati ceno za to politično utopijo.
Moj predlog
Namesto, da bi obdavčili finančne transakcije, naj si vsaka banka vsako leto izbere nekaj družin (število družin je lahko premosorazmerno z velikostjo bilance) in jim denarno pomaga. To bi vrnilo zaupanje ljudi v celoten finančni sistem, imelo bi ogromne pozitivne eksternalije, odgovornejše okolje in denar bi šel tja, kjer se ga najbolj potrebuje. (PS: Vem, da je ta predlog malce utopičen, vendar pa za razliko od Tobinovega davka nima negativnih vplivov na gospodarstvo)
Loading ...
