Največje banke po svetu so v preteklih nekaj letih manipulirale z obrestnimi merami Libor z namenom dodatnega zaslužka in z namenom zavajanja javnosti o njihovi varnosti in stabilnosti. Banka Barclays mora zaradi manipulacij plačati skoraj 350 milijonov evrov kazni, druge banke kazni še čakajo.
Kaj je Libor?
Libor je obrestna mera, ki jo določijo banke vsak dan in se uporablja pri večini sklenjenih poslov na bankah in v velikem številu finančnih derivativov. Ocenjuje se, da je vrednost vseh pogodb (kreditov, varčevalnih računov, finančnih derivativov idr.), ki so vezane (ali imajo vsaj delno povezavo) z obrestno mero Libor, skoraj 800 bilijonov dolarjev (to je približno 650 tisoč milijard evrov).
Obstaja več različnih Libor obrestnih mer – na 10 različnih valut z 15 različnimi dospetji, skupaj torej 150 različnih obrestnih mer. Najbolj znana in uporabljena je obrestna mera Libor za 3-mesečno posojilo v ameriških dolarjih, ki je trenutno 0,46% (to je letna obrestna mera, dejanska cena zadolževanja za te 3 mesece pa je 0,46%/4 = 0,115%).
Kako se izračuna?
Izbrane banke članice BBA (British Bankers’ Association) vsak dan ob 11:00 prejmejo od BBA (preko podjetja Thomson Reuters, ki opravlja storitev računanja obrestnih mer) nekakšno vprašanje v smislu “po kakšni obrestni meri bi si lahko izposodili razumno količino denarja, če bi to storili na medbančnem denarnem trgu tik pred 11 uro?”.
Izmed 18 odgovorov (lahko tudi manj, odvisno od valute, na katero se določa Libor), ki jih dobijo, se izračuna “Libor Fix”, ki potem velja kot dejanska referenčna obrestna mera za vse ostale obrestne mere, ki so vezane nanjo. Sprva se izloči četrtino najvišjih in najnižjih vrednosti, nato se pa izračuna povprečje preostalih odgovorov, ki nato predstavljajo končni Libor.
Verjetno ste že takoj opazili možno težavo – Libor je določen glede na ocene bank in ne na dejanske podatke o tem, po kakšni obrestni meri se banke zadolžujejo. Prav tukaj pa se skriva možnost manipulacije!
Zakaj in kako so banke manipulirale obrestne mere
Ker je ogromno finančnih derivativov vezanih na obrestne mere Libor, so banke oz. njihovi oddelki za trgovanje z njimi imeli velik interes, da bi na določen dan bila obrestna mera točno pri določeni vrednosti. Če bi nek borzni trgovec vedel kakšna bo v prihodnosti (recimo jutri) obrestna mera Libor, bi lahko strukturiral finančni instrument (iz različnih derivativov), ki bi mu prinsel nekaj milijonov dolarjev dobička, če bi obrestna mera res končala pri določeni vrednosti. Zaradi teh potencialnih nekaj milijonov dolarjev so nekatere banke odgovorile na vprašanje BBA drugače kot bi sicer v normalnem okolju in povzročile, da je Libor tisti dan končal kakšno stotinko odstotne točke višje ali nižje.
Mogoče se vam zdi stotinka odstotka majhen razlog za vso to paniko, ki je zadnje čase v medijih, vendar je ta majhna razlika bila zelo dober razlog za nasmeh na ustih bankirjev, ko je prišlo do izplačila bonusov, saj so le-ti bili posledično višji zaradi višjih dobičkov iz trgovanja z derivativi, ki so vezani na Libor.
Prvi del manipulacij (2005 – 2008)
Banka Barclays (in tudi druge) je med leti 2005 in 2008 manipulirala z obrestimi merami izključno z razlogom višanja dobičkov pri trgovanju z derivativi. The Economist poroča, da je bila Barclays med največjimi trgovci s takšnimi derivativi in da je njihova izpostavljenost do normalnih dnevnih premikov 30 milijonov evrov. Torej v enem “normalnem” dnevu so lahko zaslužili ali izgubili 30 milijonov evrov – popolnoma razumljivo, da jim je bilo v interesu vplivati na Libor.
Podobno so verjetno počele tudi druge večje banke, vendar preizkave regulatorjev še niso končane. Zanimivo bo prebirati zadnja poročila regulatorjev, predvsem tiste dele o tem, koliko so banke na ta način zaslužile oz. opeharile druge trgovce z derivativi.
Drugi del manipulacij (2008)
Med krizo, ki je (oz. skoraj) pokopala kar nekaj velikih bank, pa se je dogajala drugačna vrsta manipulacij obrestnih mer Libor.
Ker je Libor tudi pokazatelj kako stabilne oz. varne so banke, je bil interes bank v času krize prikazati najnižjo možno obrestno mero z namenom zavajanja javnosti o njihovi varnosti. Kljub temu, da si je v tem času lahko banka izposojala po visoki obrestni meri, so iz BBA sporočili, da bi lahko dobili posojila po nižji obrestni meri, kar je poslalo signal javnosti, da je to varna banka (kljub temu, da temu ni bilo tako).
Tukaj so bile manipulacije še večje – ameriška centralna banka je v analizi ugotovila, da so bile dejanske obrestne mere v povprečju 0,3 – 0,4% višje od tistih, ki so jih banke sporočile naprej v sistem za določanje Libor obrestnih mer.
Na spodnji sliki iz The Economista lahko vidimo gibanje 3-mesečne dolarske obrestne mere Libor v času največje krize (med septembrom in decembrom 2008). Ob padcu Lehman Brothersa je Libor močno poskočil, angleška banka Barclays pa je imela v tem času najvišje ocene obrestnih mer, kljub temu, da so nekatere druge banke bile manj varne in so preživele le zaradi državnih pomoči.
Verjetno prvič v zgodovini človeštva (malo za šalo, malo zares) se je zgodilo, da so banke pri manipulacijah dejansko pomagale povprečnemu gospodinjstvu, saj so s tem znižale stroške kreditov (vsa posojila, ki so vezani na variabilni Libor – kar pa jih je večina). S tem so pa oškodovale vse varčevalce in posojilodajalce, ki so zaradi tega prejemali nižje obresti.
Vloga regulatorjev
Glavno vprašanje, ki bi ga morali postaviti regulatorjem:”Zakaj ste potrebovali tako dolgo?“
Med bankirji je bilo splošno znano, da se Libor manipulira in ker so to počeli vsi, je bilo očitno popolnoma sprejemljivo. In ne samo, da so regulatorji potrebovali kar nekaj časa, da so kaj naredili, celo prispevali so k celotni manipulaciji. Angleška centralna banka je banki Barclays v času krize oktobra 2008 sporočila, naj razmisli o nižanju svojih odgovorov za določanje obrestnih mer Libor (razvidno tudi v zgornjem grafu), saj dajejo trgom negativne signale o svoji varnosti. Z izmišljenimi odgovori bi tako sporočali javnosti, da imajo do denarja dostop pri nižjih obrestnih merah in posledično naj bi bili zaradi tega bolj varni.
Delno lahko regulatorjem odpustimo, saj so sedaj kar močno pritisnili na banke, ki so bile vpletene v celotno zgodbo. Regulatorji po svetu med seboj tesno sodelujejo in iščejo malenkosti v vsakem skritem kotičku bank – banke morajo pokazati vse svoje korespodence z vpletenimi (od emailov, telefonskih pogovorov itd.). Kazni so dokaj visoke, ampak bi verjetno lahko bile še višje, če bi upoštevali, koliko so banke z manipulacijo med 2005 (oz. še prej) in 2008 zaslužile.
Nastala škoda in potencialne tožbe
Največjo škodo so zagotovo utrpeli tisti, ki so bili na drugi strani transakcij z derivativi, ki so jih uporabljale banke za zaslužek na manipulacijah. Prav tako je škoda nastala tudi pri tistih, ki so vzeli kredit prav na tisti dan, ko so banke umetno povišale obrestne mere, vendar je ta vpliv relativno majhen (do 0,03%). Med krizo so na račun kreditojemalcev bili deloma oškodovani vsi varčevalci, ki imajo variabilne obrestne mere vezane na Libor, saj bi morali dobiti v povprečju 0,3% obresti več.
Zaradi vseh povzročenih škod lahko banke pričakujejo veliko tožb, ki pa lahko po ocenah bankirjev pripelje do podobne situacije kot je bila leta 1998 v tobačni industriji, ko so tobačna podjetja morala izplačati 200 milijard dolarjev zaradi izgubljenih tožb. Banke imajo malo sreče, saj ameriški pravni sistem preferirajo interese kreditojemalcev, zato bo po vsej verjetnosti manj izgubljenih tožb – vsaj za obdobje po letu 2008.
Rešitev problema LIBOR
Da se to v prihodnje ne bo več ponovilo, lahko BBA poveča število udeleženih bank pri postavljanju obrestnih mer. To bi zmanjšalo možnosti za manipulacije, s katerimi bi lahko banke zaslužile na derivativih. Zoda kljub temu še vedno ne bi izločilo moralnega hazarda celotnega bančnega sistema v času kriz, ko vse banke poročajo nižje obrestne mere.
Enostavna rešitev bi bila poročanje dejanskih obrestnih mer pri transakcijah na medbančnem denarnem trgu in izračun referenčne obrestne mere iz teh podatkov. Tako bi dejansko za vsako banko natančno vedeli, ali je varna ali ne, referenčna obrestna mera pa bi odražala dejansko stanje v sistemu.
Loading ...
